Splošni sistemski zakon, ki ureja delovanje vseh inšpekcij, je Zakon o inšpekcijskem nadzoru. Ta kot glavna načela delovanja inšpekcij določa načelo samostojnosti, varstva javnega interesa, javnosti in sorazmernosti. Za vsa postopkovna pravila, ki niso urejena v Zakonu o inšpekcijskem nadzoru ter posebnih predpisih, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku.

7. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti določa, da mora inšpektor upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor (v nadaljnjem besedilu: zavezanec), ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti.

Zakon o upravnem postopku v 164. in 165. členu predpisuje, da se:

(1) Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi.

(2) Kot dokaz se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja zadeve in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede.

(3) Dejansko stanje se lahko ugotavlja tudi na podlagi podatkov v informatiziranih evidencah.

(4) Podatki iz evidenc prejšnjega odstavka se štejejo za del dokumenta, čeprav se v njem v pisni oziroma listinski obliki ne nahajajo. V zapisnik se vpiše, kje so ti podatki dostopni. Če se v postopku ne vodi zapisnik, se o tem sestavi uradni zaznamek.

(5) Ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi. Dokazi se izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati.

(6) Dokazovati ni treba dejstev, ki so splošno znana.

(7) Dokazovati tudi ni treba dejstev, katerih obstoj zakon domneva, pač pa je dovoljeno dokazovati, da ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno.

S spoštovanjem,

Andreja But, vodja IRSKGLR Območne enote Celje